Doma sonce kako uro hitreje zaide za hrib in okoli 17.h se navadno že pošteno ohladi. Oskar je bil tokrat moj portretiranec, itak je pa taka pozerčina, da se ves čas nekaj nastavla in je rad pred objektivom. Je pa dejstvo, da je otrok, ki ne more biti primiru, zato ga moram vedno nekako zamotiti in mu dati neko  nalogo, da lahko narediva kako fotko, ki je kolikor toliko uporabna. 🙂

Ponovno se je pokazalo, da za fotografiranje otrok moramo imeti čas, potrpežljivost, veliko domišlije, idej in igrivosti. Vse to je ključ do dobrih fotografij, ki si sledijo, če upoštevamo našteta dejstava.

Rezultat današnjega fotoshootinga, v sicer zelo kratkem času, je spodaj!