Po dolgem času je posijalo sonce tudi v dolino, a naju je premamil primorski zrak, še posebej, ker sem prvi vlak zamudila oz prespala. Odločitev je kar hitro padla in podala sva se na Nanos, ker sva ga čez leto kar nekajkrat opazovala, ko sva se podala na morje. Nanos se pokončno dviga in nekako je bil vedno pravi izziv, ki sva ga tokrat osvojila. Osvojila sva ga verjetno po eni najbolj strmih poti, a pogled z vrha je res lep in vreden truda! Morem poudarit, da je lepo označena oz. markirana pot, saj so ves čas na ključnih mestih postavljeni možici. Pa še zanimivost, med potjo gor sva srečala pravega gamsa, ki je bil kar precej presenečen in je kr taval sem in tja neki časa!