Boenos dias slovenija

 
Objavljeno: 12.19.08

Verjetno že vsi veste, da sva se ponovno odpravila na pot in to v torek okoli 23h iz Ljubljane proti Munchnu. Sprva je kazalo, da bomo precej prezgodaj, saj smo bili po 3h vožnje že mimo Salzburga, potem pa zastoj in smo stali 3h zaradi prometne nesreč, tko da smo bili ravno še do časa na letališču. Ponavadi je tako, da se vse srečno konča, sam brez panike.

Polet do Madrida je bil miren, letališče pa resnično veliko, do drugega terminala smo rabili cca 30 min in to s podzemno, ki povezuje terminale med seboj. Vse se je izšlo in že smo na letalu za Caracas. Na letališču smo srečali še 4 slovence, tko da nas je bilo na letalu kar 8. Med letom smo vse preverili in ugotovili, da gremo vsi svojo pot, pa seveda se vsi tudi nekje med potjo srečamo. Ko smo pristali je bila najina prva naloga zamenjati denar, ker je baje tukaj ena boljših menjav. Uspelo nam je dobiti 4.4 bolivarje (BsF) za 1$, kar pri enem od uslužbencev letališča. Zunaj 30 stopinj, zatohlo in soparno, urna razlika – 5 ur in pol.

Do Caracasa – mesta – je cca 25km.  Midva pa še dva slovenca sva šla na bus do centra (15BsF/osebo), ostale so pričakali na letališču. Od letališča pa do mesa so praktično sama barakarska naselja,  saj ima mesto 6 milionov prebivalcev na območju VZ 20km in SJ 5km. Je kar zanimivo, večino se dogaja vse na ulici… Do avtobusne oz. terminala La Bandera sva morala vzeti še taxi (3km cca 30 min), res je kaos na ulicah, brez troblje pa itak nikamor ne prideš. Okoli 21h sva šla končno naprej iz Caracasa proti Maracayu. To je omesna postaja, kjer je potrebno prestopiti, če želiš nadaljevati pot proti obali. Ker sva bila že precej pozna sva morala prespati (hotel 80BsF). Na dvorišču hotela so imeli ogromno kletko s papagaji in verjetno si lahko predstavljate kako je spati, če se ti celo noč derejo. Ja ko sva stopila iz hotela na ulico so bili okoli naju sami štanti, kjer so prodajali predvsem obleke. Kar zanimivo, na ulici dobiš res vse, se pa moraš navadit, pol pa ni panike in slikaš povsod, takoj je pa malo zadržkov. Po hitrem ogledu mesta sva šla naprej do vasice na karibski obali Puerto Columbia (čikenbus 10B/os). Kmalu, ko smo zapustili Maracay se začne Nacionalni park Henri Pittier, ki velja za največji park v Venezueli. Na tem območju je končuje gorska veriga Andov. Cesta je res zanimiva, vzpneš se na nadmorsko višino 1830m in potem spustiš na 0m, tako ozka, da mora bus na nekaterih mestih popravljati, da lahko zavije,… v deževnem obdobju pa pogosto neprevozna zaradi plazov.

Puerto Columia – hostel sva dobila nasproti postaje, ampak, če tam ne stoji bus praktično ne veš, da je tam. Soba s tremi posteljami in WiFi povezavo za samo 66B na noč, pa zelo čisto in mirno. Ta vasica je znana predvsem po veliki peščeni plaži s kokosovimi palmami. Zanimivo je to, da se da po celotni Venezueli zaston šotorit, seveda tudi na tej plaži, kar se občuti predvsem ob vikendih, ko pridejo domačini. Morje ima okol 25 stopin, je pa zelo valovito cca 1.5m valovi, raj za srfarje… za naju pa kar napor in strah, ko zagledas ta velik valpred seboj in za njem takoj nov,…

Objavila dne .

No related posts.

facebook comments:

Leave a Reply