Verjetno že vsi veste, da sva se ponovno odpravila na pot in to v torek, okoli 23h iz Ljubljane proti Munchnu. Sprva je kazalo, da bomo precej prezgodaj, saj smo bili po 3h vožnje že mimo Salzburga, potem pa zastoj in smo stali 3h zaradi prometne nesreč, tko da smo bili ravno še do časa na letališču. Ponavadi je tako, da se vse srečno konča, sam brez panike.

Polet do Madrida je bil miren, letališče pa resnično veliko, do drugega terminala smo rabili cca 30 min in to s podzemno, ki povezuje terminale med seboj. Vse se je izšlo in že smo sedeli na letalu za Caracas. Na letališču smo srečali še 4 slovence, tko da nas je bilo na letalu kar 8. Med letom smo vse preverili in ugotovili, da gremo vsak svojo pot, tako da se verjetno med potjo ne bomo srečali. Ko smo pristali je bila najina prva naloga zamenjati denar, ker je na letališču menjalni tečaj dober v primerjavi z banko. Uspelo nam je dobiti 4.4 bolivarje (BsF) za 1$, kar pri enem od uslužbencev letališča. Zunaj 30 stopinj, zatohlo in soparno, urna razlika – 5 ur in pol.

Do Caracasa – mesta – je cca 25 km.  Midva pa še dva slovenca sva šla na bus do centra (15 BsF/osebo), ostale so pričakali na letališču. Od letališča pa vse do mesa so praktično sama barakarska naselja, saj ima mesto 6 milijonov prebivalcev na območju VZ 20 km in SJ 5 km. Je kar zanimivo, večino se dogaja vse na ulici… Do avtobusne oz. terminala La Bandera sva morala vzeti še taxi (3 km cca 30 min). Kaos na ulicah, slišiš samo troblje… Okoli 21h sva sva pot nadaljevala proti mestu Maracay in tako smo zapustili Caracas. To je vmesna postaja, kjer je potrebno prestopiti, če želiš nadaljevati pot proti obali. Ker sva bila že precej pozna sva morala prespati (hotel 80BsF). Na dvorišču hotela so imeli ogromno kletko s papagaji in verjetno si lahko predstavljate kako je spati, če se ti celo noč derejo. Ja ko sva stopila iz hotela na ulico so bili okoli naju sami štanti, kjer so prodajali predvsem obleke. Kar zanimivo, na ulici dobiš res vse, se pa moraš navadit….. kmalu sem se privadila in pričela fotografirati povsod. Po hitrem ogledu mesta sva šla naprej do vasice ob karibski obali Puerto Columbia (“čikenbus” 10B/os). Kmalu, ko smo zapustili Maracay se začne Nacionalni park Henri Pittier, ki velja za največji park v Venezueli. Na tem območju se končuje gorska veriga Andov. Cesta je res zanimiva, vzpneš se na nadmorsko višino 1830m in potem spustiš na 0m. Cesta je tako ozka, da mora bus na nekaterih mestih popravljati, da lahko zvozi ovinek,… v deževnem obdobju pa je pogosto neprevozna zaradi plazov.

Puerto Columbia – hostel sva dobila nasproti postaje, ampak, če tam ne stoji bus praktično ne veš, da je tam postaja. Soba s tremi posteljami in WiFi povezavo za samo 66B na noč, pa zelo čisto in mirno. Ta vasica je znana predvsem po veliki peščeni plaži s kokosovimi palmami. Zanimivo je to, da se da po celotni Venezueli zastonj šotorit, seveda tudi na tej plaži, kar se občuti predvsem ob vikendih, ko pridejo domačini. Morje ima okoli 25 stopinj, je pa zelo valovito cca 1.5 m valovi, raj za surfanje… za naju pa kar napor in strah, ko zagledas ta velik val pred seboj in za njem takoj nov val,…