Golažjada 2011

Golažijada je družabno tekmovanje, kjer se ekipe iz bližnje in širše okolice Škofje Loke pomerijo v kuhanju govejega golaža. Jed se pripravlja v kotlu na odprtem ognju, organizator pa za tekmovalce priskrbi le enako čebulo in meso, začimbe pa ostajajo stvar vsakega posameznega šefa kuhinje. To je uradna predstavitev golažjade, ki se vsako leto 2. maja odvija na travniku pred domom tabornikov Roda svobodnega Kamnitnika. Prireditev je tradicionalana, saj se odvija že od leta 1999, zato smo se tokrat prijavli tudi mi!

Vse skupaj je bilo prijavljenih blizu 30 ekip, ki so po večini resnično organizirane in ne tako kot mi, ko smo prišli na prizorišče z le nekja začimbami in dodatki. Še dobro, da sem blizu doma, tako da sem si lahko sposodila še nekaj nujnih potrebščin za kuho oz. pripravo ognjišča, … saj je bilo vse kar smo dobili poleg zgoraj omenjenega mesa in čebule, en mali kotliček za kuho brez nog. Z nekaj sosedske pomoči nam je uspelo narediti ognišče in postaviti noge oz držalo za kotliček. Hitro smo določili kdo je zadolžen za drva, vsi ostali člani pa smo bili zadolženi za pripravo sestavin in pijače! Počasi smo pričeli s seckanjem čebule, mesa in zelenjave. Pravo kuho golaža smo prepustili enemu od članov ekipe – šefu kuhinje, ki mu je šlo odlično od rok in tudi končni izdelek je bil temu primeren, pa čeprav komisiji ni bil ravno najbolj všeč.

Ure so hitro minevale in kmalu je odbilo 14.h, ko so v cilj prišli navdušenci narave iz 24 urnega pohoda po hribčkih in hribih Loške občine iz tako imenovane Škofjeloške treking lige, kjer je najboljši ekipi uspelo usvojiti 57 vrhov kljub sodri, megli in nenazadnje nekaterimi sončnimi žarki. Ni kaj, kapo dol vsem, ki so se pognali v ta nor lov za 77-imi vrhovi, ki jih premore ena – občina Škofja Loka, dve – dolini, tiri – pogorja in nešteto zgodb. 🙂

Eno od zgodbic smo prav gotovo pisali tudi mi, kjer smo se dostojno borili in kuhali naš prvi golaž, uživali v dobri družbi, hrani in pijači.

Dobri dve uri kasneje okoli 16h je žirija začela z odvzemanjem vzorcev golaža, kar je pomenilo, da lahko ves preostali del pojemo. Mi smo bili resnično že precej lačni, saj nismo imeli s seboj nobenega roštila ali vsaj klobasice, da bi jih spekli, kot so to imele skoraj vse ostale ekipe. Pravijo, da je vse enkrat prvič, tako smo prebili led in za drugo leto vemo kaj moramo vse prinesti s seboj, da ne bomo lačni, žejni pa tudi letos nismo bili! 🙂