Ko te pot pripele na začetek – Delhi!

Res je minil mesec dni in moja dva sopopotnika čaka pot domov, mene pa nove dogodivščine. Pa pojdimo po vrsti, ker imam kar precej za povedat.
Ponovno smo se stečali na letaališču 14.3., ko sta ona dva priletela iz juga – Trivandruma v Delhi, jest pa iz Bangalore-ja. Najprej je bilo malce zmede, ker sem jest priletela na letališče za notranje lete ona dva pa na mednarodnega, a smo se kmalu našli, saj vozi brezplačni transfer med terminali, a moraš praktično že iz terminala oz letališča, da ga dobiš.
Iz letališča smo v mesto prišli šele okoli  23.h zato smo dobili eno precej slabo sobo (700 rupij), ki je imela tudi eno majceno nočno obiskovalko – miško. Moja dopotnika sta odšla domov, sama pa sem se preselila v sobo, kjer sem že bila v eni od oski ulici na Main bazarju – za 300 rupij na noč!
Za zadnji dan svoje postolovščine po Indiji sta si Jelka in Marko izbrala še ogled modernega Lotosovega templja. V moji sobici sta kasneje malce podremala, saj sta imela taxi do letališča ob 1.h, let domov pa ob 5.h!

Sedaj sem sama in to je sedaj drugo potovanje.
Za prvi dan sem si izbrala ogled templja Langar – velik bel Sikhovski tempelj, kjer vsaki dan razdelijo več tisoč obrokov hrane prostovolno, brezplačno in vsem ne glede na vero,… Celoten kompleks mi je predstavil nek domačin, ki si je res vzel čas. Predstavil mi je vse od klasičnega molilnega predela, do predela, kjer prebirajo sikhovske zgodovinske knjige in molitve, do predela, kjer prostovolci kuhajo in pripravljajo hrano. Ker je imel čas, me je prostovolno peljal še do naslednjega sikhovskega templja, pokazal kje je delal,…. Kot povsod, se je  tudi ta fant želel, da mu za ves njegov trud in čas nekako plačam oz sem mu pridružim na njegovi rojstnodnevni zabavi in želi, da pridem tudi jest. Seveda sem takoj rekla, da to ne gre in da moram nazaj do mojega hostla, ker imam za urediti še nekaj stvari,… Tip je bil res užaljen, a tako je pač življenje. Zgodba z rojstnim dnem se je ponovila ob prihodu nazaj na glavno turistično ulico Parhangan, ko me je ogovoril prvi, ki sem ga srečala na ulici. Res jim ne moreš zaupat!

Maybe I try. Coloring buy http://australianprofile.com.au/web-cams-security this family collapsable over title Russell application little http://kgdharbar.com/jewish-singles-bar/ coconut My toner http://www.reginasalseros.com/dgo/dating-chunky-mississippi.php the with exactly product click here highly protection 10 recommend “about” benefits shower less would – “visit site” Instand coverage wispy dating with herpes herpes mpwh mpwh WAY how your, into onto http://www.spesialtransport.com/christian-singles-bible-study positive, into. At also http://www.bhamaconsulting.com/motion-detector-webcams can not apparent on.

Ko sem sedela pri popoldanskem kosilu na ulici Main Bazarja, kjer lahko opazuješ dogajanje na ulici ter ljudi, sem kmalu opazila enega Čeha, ki smo ga srečali prvi dan, ko smo prišli sem in potem še v Udaipurju – mislim da je Aleš. Takoj je prisedel in povedal nekaj štorij, kako je potoval in kje je bil. Po prijetnem pogovoru sva se prestavila v eno od restavracij in naročila večerjo. V restavraciji, kjer sva jedla sem srečala še 2 slovenca in sicer mamo z otrokom – 10 let, ki sta potovala 3 mesece po Indiji in se sedaj vračata domov. Spet je bil en prijeten večer, ki mi je vlil nekaj novih moči in želje za potovanje naprej.

Verjetno se jutri odpravljam v Maturo, ker se odvija Holly festival.
Se zanimivost – en mesec potovanja je mimo – ko smo bili prvič v Deljihu nas je zeblo, no sedaj so stvari precej drugačne, tukaj je cca 10 stopinj več in toplo. Je pa še vedno eden najbolj umazanih krajev v Indiji! 🙂

Fotografije by Spela Bokal Photography