Vsega je en kart konec

in tako se končuje tudi moja pot po Indiji. Skoraj dva meseca je minilo, slab teden manj, pa je šlo kot bi mignil.

Res sem trenutno tretjič v Delhiju, a tokrat zadnjič. Če bi me vprašali tri tedne nazaj, ali želim domov, bi verjetno rekla ja, a sem pogumno nadaljevala pot sama in odločitev je bila prava. Seveda so bili trenutki, ko te prime, da bi vse poslal nekam in odšel, a ne moreš …. greš pa lahko v sobo, se malce spočiješ, počakaš da vročina mine in se pogumno odpraviš vn spoznavati nove ljudi, naravo, znamenitosti,… Na srečo po trenutku slabosti, hitro pridejo dobri…

Indija dejansko preseneča na vsakem koraku! Povsem drži, da si zadovoljen in jo nekako vzljubiš šele, ko jo začneš sprejemati tako kot je. Kajti mnenja popotnikov so različna in sami v sebi si velikokrat ustvarimo neko vizijo in pričakovanja, ki se kasneje pokažejo povsem drugače. Povsem tudi drži dejstvo, da je bolje videti manj in to konkretno, biti dlje časa na enem mestu in le to dodobra spoznati ter začutiti utrip kraja, a to včasih ne gre.

V drugem delu sem potovala veliko počasneje, a spoznala resnično nekaj zelo prijetnih in zanimivih ljudi, s katerimi bi mirno lahko nadaljevala potovanje! Spoznala in preživela tudi nekaj prijetnih zadnjih dni z našimi puncami in se tako nekako pripravila na pot domov v realnost.

Ja, na

nek način se veselim iti domov, na drug pa popolnoma nič, saj vem da bo doma norišnica,… Svet tukaj je veliko bolj enostaven, ni norije na vsakem koraku, vse je bolj preprosto, se zgodi ali pa ne, mogoče danes, mogoče jutri, ure minevajo počasneje,…. a tako je tukaj! Zaradi tega vedno znova pogrešam potovanja in enostavno že prvi dan, ko pridem domov gledam kam, kdaj,… spet na pot nekam daleč stran od ponorelega sveta, ki si ga sami ustvarimo. 🙂