Varanasi

Do Varanasija me je pripeljal vlak, ki je imel sicer kljub predvideni 12 urni vožnji zamude dodatne 3 ure, za povrhu vsega pa smo prepešačili kak km z vso prtljago ob iskanju primerne sobe. Nazadnje smo jo našli v bližini ghata Manikarnika, kjer opravljajo kremiranje ljudi noč in dan, a o tem drugič.
Varanasi je bil kulturno in znanstveno središče civilizacije že pred več kot štiri tisoč leti, zato naj bi bil eno od najstarejših še živečih mest na svetu pravijo, saj prvi znani zapisi segajo v dobo dveh največjh indijskih epov – Ramajani in Mahabharati. Osrčje mesta tvori več kot 100 ghatov ali stopnišč, ki vodijo do reke Ganges ali Gange po Indijsko. Na teh stopniščih se ves čas nekaj dogaja in brez problema lahko posedaš in opazuješ ljudi, ki se kopaja, perejo cunje, bivole, opravljajo razne daritve in molitve,…. Duhovniki na nekakšnih improviziranih stojnicah blagoslavljajo mimoidoče, potujoči sveti možjesaduji ali babe, ki so se odrekli vsem zemeljskim dobrinam, pa prosjačijo za kakšno rupijo, riž, čepate,…. Moram reči, da teh čudnih ljudi ni veliko!

Ob stopniščih ti ponujajo turo po reki (1 ura 50 rupij), otroci ti čez dan med spuščanjem zmajev ponujajo strgane in umazane razglednice, v večernih urah pa ti deklice poskušajo prodati cvetlice in svečke za obredno daritev – Pudža, ki se vsak dan odvija ob 19.h na Dr. Rajrndra Prasad Ghatu. Stopnišča mulcem dajejo tudi igrišče za kriket, ki je trenutno še posebej zanimivo, saj se v Bangaloreju odvija končnica svetovnega prvenstva in Indija je še vedno v igri. Med vsemi temi pa se najdejo tudi sumljivi osebki, ki ti ponujajo travo, haš, pa verjetno še kak dodatek, če želiš.

Pa kljub temu mi je Varanasi všeč, je miren kraj, kjer lahko čudežno najdeš mir zase in to sam. Reka Ganga je resnično nekaj posebnega. Človek pričakuje, da ob vsej tej svinjariji, ki jo vidiš v Indiji in je seveda prisotna tudi tukaj, kjer za po vrhu vsega potekajo tudi kremacije trupel 24 ur na dan in je ozračje malce bolj motno, ni čutiti nekega smrada, pa čeprav se temperature gibljejo okoli 40 stopinj ali več.
Reka prenese praktično vse in še vedno ponuja vir prehrane in življenja – ribe. Perilo oprano v sveti reki, naj bi se navzelo njene svetosti, zato so profesionalni pralci perila, ki delujejo v bližini glavnega ghata polno zasedeni. Vsak ima svoj kamen, kup perila in košček mila. Stoji do kolen v reki, rahlo namili perilo in nato z vso močjo udriha z njimi po skali, dokler ne presodi, da je perilo dovolj čisto. Vso perilo sušijo preprosto kar na tleh, kjer seveda najdeš prav vse mogoče in se mimo ali čez sprehodi še kaka sveta krava ali bivol. Glede na čistočo reke, lahko malce dvomim ali je perilo bolj čisto po pranju ali pred pranjem.

Med sprehajanjem, posedanjem in opazovanjem domačinov na stopniščih sem srečala fotografa Arneja Hodaliča, ki je malce podaljšal bivanje v Varanasiju, saj je imel tečaj popotne fotogafije, a so tečajniki že zapustili Indijo. Klepet z njim je bil zanimiv in tudi koristen, saj mi jepovedal nekaj skrivnosti kako in na kakšen način na določenih delih Indije priti do dobrih fotografij.

Fotografije by Spela Bokal Photography