Blog Potovanja
spela  

Srednja Amerika

Zadnje daljše potovanje sva z Alešem naredila letos januarja in sicer sva šla za 3 tedne v Srednjo Ameriko. Letela sva iz Munchna v Cancun po 12 urah leta pa še isti dan nadaljevala pot do Tuluma, kjer sva prenočila. V okolici Tuluma pri ostankih Majovskega templja je ena med najlepšimi 10 plažami na svetu, ampak res ne vem kje je to. Pacifiška obala je znana po svojih belih peščenih obalah s palmami in valovitim, razburkanim morjem. Mehiko sva hitro zapustila, Belize pa samo prečkala, ker je bila to hitrejša pot do Gvatemale. Res sva si privoščila v Belizeju en skok na oddaljene koralne otočke praktično sredi Pacifika, ki so resnično sanjski. Koralni grebeni so v večini po srednji Ameriki upostošeni zaradi hurikanov. Resnično sva uživala v sinje modrem morju in palmami. Pot pa naju je peljala naprej v Gvatemalo, kjer sva preživela dober teden in pregledala vse pomembne znamenitosti! Začela sva v Livingstonu, ker je pretežno črnski del, kar pa niti ni bila posebnost, ker je celoten Belize skoraj povsem črne povti. Nadaljevala sva do jezera in vasice Flores, ki je izhodiščna točka za ogled največjih ohranjemih Majevskih templjev sredi deževnega gozda. Res noro doživetje, ki se prične okoli 3 ure zjutraj, z gledanjem »sončnega« vzhoda na najvišjem templju in prebujanje džungle pod seboj. Ja pot naju je peljala naprej do mesta Antigva in na še delujoči volkan Payala 2550mnv, kjer ti lava teče pod nogami in topi čevlje. Četrtkov marker sva spremljela v indijanski gorski vasici Chichichastenango in nato spust do jezera Atitlan, ki je obdan s kar 5 vulkani. Tu se ja najin pot po Gvatemali počasi zaključila in ponovno sva prestopila na Mehiško stran, ker sva si najprej ogledala kanjon Sumidero, kjer še vedno živijo krokodili, nadaljevala v gorsko mesto San Cristobal Lass Cassas. Provinca Chiapas je znan po Zepatistih in velja za najnevarnejši predel, poseljen pretežno z ljudmi indijanskih korenin. Z enim od nočnih avtobusov sva odpotovala do Palenque, kjer so Majevski ostanki v džungli še dostopni obiskovalcem. Nadaljevala v Aqua Azul pogledat modro-zeleno vodo, ki se preliva čez slapove in kaskade. V Maridi sva pogledala karneval in nadaljevala v Cicenico, kjer pa sva bila zelo razočarana. Cicenica je bil leta 2007 izbrana med 7 cudes sveta, je res, da je najlažje dostopna in najbolj turistična, kjer lahko hotelski turisti pridejo na ogled v salonarjih, petkah in mini krilu, kar v vseh ostalih Majevskih tampljih, ki sva jih midva videla ni mogoče. Za konec najine poti sva si privoščila počitek na otočku Isla Moheres, kjer sva resnično uživala nekaj dni pred odhodom nazaj domov.

Vse napisano si lahko za lažjo predstavo pogledate tudi v slikah!