Ooty, Coimbatore, Varkala

O sami poti med HampijemHospotomBangalorejejem – Mysore – Ooty – Coonoor – Coimatore in Varkalo ne bom preveč pisala, ker se je tudi ne spomnim veliko, saj sem večino časa spala. Potovali smo v večini z busom in sicer spalnikom, kjer nisem skor nič spala – razlog spet slaba cesta in divja vožnja. Spalnik sicer super, dovol prostora – postelja velika cca 190cm, z rjuho in deko.

V Bangaloreju smo morali čakati cca 3 ure do naslednjega busa, ki je peljal preko Mysor-ja v Ooty. Tokrat smo imeli klasični avtobus s klimo, ki jo je prižigal samo občasno. Pokrajina je lepa polna kokosovih palem, riževih polj,… A konca ni in ni bilo, kljub temu, da sem spala večino časa. Za hrano in WC so nam privoščili dva postanka, dobili pa smo vodo 0,5 l po želji. Zadnji 2 uri vožnje se ves čas dvigaš, kajti Ooty je na višini 2240 m. Moram reči, da je pogled na plantaže čaja v okolici res neverjeten, a kot kaže trenutno ni sezone za čaj, kajti nikjer ga nihče ni obiral. Nekaj kilometrov pred Ooty-jem se plantaže končajo in v neposredni bližini Ooty-ja čaja skoraj da ni. Samo mestece Ooty me je malce razočaralo, saj je precej zabačeno, kjer komaj najdeš restavracijo – no mi smo kar v eno lokalno zavili, kjer smo jedli parato na bananinem listu, in moram reči, da je bilo zelo okusno. Prenočišče smo dobili v enem guesthouse-u ob jezeru, ki je omenjen v LP za 750 rupij – 1 sobo. Sej je blo kar lepo in iz balkona pogled na jezero in malo plantačico čaja.

Takoj zjutraj smo nadaljevali pot z znamenito Unesco-vo miniaturno železnico. Sprava sem plačala 3 rupije na osebo, a so nas stlačili v enega od vagonov, kjer je že zdavnaj zmanjkalo prostora, zato sem kmalu pobegnila iz vagona, vzela svojo prtlago, doplačala vozovnico in odšla v zadnji leseni vagon, ker sem imela placa kolikor sem želela. Po dobri uri in pol smo prispeli do Coonoorja, kjer smo prestopili na ekspres bus, ki ni nas je odpeljali do Coimatoreja, kjer se je začel boj za karte na vlaku do obale.

Sprva smo spremenili destinacijo, ker sta moja sopotnika želela na morje, kjer se bosta lahko kopala in uživala do konca njunega potovanja. Seveda se je s tem zadeva malce zakomplicirala, kajti šli bomo precej nižje kot sem pričakovala v Vakalo, ki velja za eno najlepših plaž v Indiji. Seveda smo si želeli priti čim hitreje na vlak, a klasičnih kart ni bilo več. Po neka urah čakanja v vrsti sem končno dobila karte za spanik – cena nekaj manj kot 300 rupij na osebo za 356 km in 8 ur in pol vožnje. Ker je bilo do vlaka še nekaj ur smo prtlago oddali na železniški postaji in se podali malce na ogled mesta, nekaj pojest in skok na internet. Medtem, ko sem jest pregledovala kam se odpravljamo sta moja sopotnika lepo sedela v kimatiziranem lokalu in pila pivo, ki pa se ga je kar nabralo in nekateri so imeli kasneje preglavice. Vlak – spalnik – klasičen – z domačini čurki,… pa še bi se kej našlo, a na srečo imam malo bombažno “spalko”, da sem zlezla vanjo in mirno zaspala. Pot je hitro mminila, pa čeprav smo se vozili skoraj 9 ur. Nek mlajši Indijec nas je opozoril, kdaj moramo izstopiti v mestecu Varkala.

Plaža je od železniške postaje oddaljena cca 2,5 km, zato smo najeli tuk tuk oz avtorikšo in se popoeljali do klifa, kjer je nekaj prenočišč, restavracij,… Cena sobe 700 rupij, zbili smo ceno iz 1000, je pa velika in čista soba z WiFi-jem v sobi in balkonu. Več pa jutri v članku od Varkale. 🙂

Photographer: Spela Bokal

One thought on “Ooty, Coimbatore, Varkala”

Comments are closed.