Mehika, Belize, Gvatemala – januar 2008

Med prebiranjem popotniškega foruma sem zasledila nekaj vprašanj glede Mehike in glede na to, da sem tam bila januarja 2008 in še nisem pisala bloga, sem se odločila napisati nekaj vrstic o doživetjih na tem koncu sveta.

V Cancunu sva pristala, ko se je ravno znočilo. Zunaj je bilo ful soparno, kajti ne dolgo nazaj je deževalo. Iz letališča sva vzela bus do Playa del Carmen, nato pa naprej do Tuluma! Po zajtrku sva si sposodila kolesa in šla na naporno vožnjo proti obali, ki je oddaljena cca 6 km. Pot je bila res naporna, saj sva imela kolesa brez prestav, napol prazne gume in seveda veter v prsi! Pogledala sva si temelj v Tulumu, ki je znan po iguanah, ki jih je res velik, pa ful so velike. Tempelj sam pa ni nekaj zanimiv,nahaja se na pečini pod katero se da kopat. Sama sva se raje odpravila na drugo plažo nekaj stran, kjer je bila samo bela mivka in kaka palmica!
Iz Toluma sva pot nadaljevala do meje z Belizejem in še isti dan naprej do prvega mesteca Corozal, kjer sva zgolj prespala, saj mesto ni nič posebnega čeprav je ob obali, a je voda umazana. Zanimivost Belizeja je ta, da imajo plačilno enoto Belizejski dolar, lahko pa plačuješ tudi s klacičnim ameriškim dolarjem – tečaj 1 US$ za 2BZ$! Druga zanimivost je ta, da je uradni jezik v državi angleščina, tretja zanimivost pa da je velika večina prebivalcev črne polti in še zadnja neslavna značilnost, da se je bolje izogibati velikih mest (Belize city in glavnega mesta Belmopan) zaradi velikega števila raznih tolp, ki vladajo v mali Srednje Ameriški državi. Iz Corozala sva nadaljevala pot preko prej omenjenih večjih mest direktno do Dangrije, ki velja za izhodiščno točko pri ogledu koralnih otočkov. Ob obali Belizeja namreč poteka največji koralni greben Srednje Amerike. Midva sva se podala na območje otočja Tobaco, kjer so resnično lepi majhni otočki polni kokosovih palm in bele mivke. Bližnji koralni grebeni pa so na žalost skoraj povsem upostošeni zaradi večjih zaporednih hurikanov, a najhuje jih je prizadel Mitch v letu 1997, ki je zahteval v centralni Ameriki tudi 18.000 življenj. V morju pa še vedno lahko opazujete neštete ribe, raznih oblik in barv, prav lahko pa doživite tudi bližnje srečanje z manto ali morskim  listom.  Po prijetnem izletu sredi morja in sredi ničesar sva pot nadaljevala do Punta Gorde, kjer sva naslednji dan s čolnam prečila zaliv do Puerta Barrios-a, ki je tudi odskočna deska za nadaljevanje poti proti Hondurasu, a midva sva praktično samo presedla in nadaljevala pot ponovno s čolnom do Livingstona v Gvatemali!
Za to obalno mesto je značilno, da lahko do njega prideš samo po vodi, kajti cestnih povezav tu ni. V notranjost države se premakneš s pomočjo čolnov, ki vozijo po reki navzgor do jezera Izabal in če imaš srečo se med potjo vstaviš pri raznih slapovih in vročih vrelcih, a nama kljub plačilu le tega to ni uspelo videti. Izkrcala sva se v vasici Rio Dulce in od tu še isti dan nadaljevala pot do Floresa pri jezeru Peten Itza. Flores je precej razvito mesto in predvsem izhodiščna točka za slovito majevsko mesto Tikal, ki se skriva v bljižnem deževnem gozdu. Midva sva se odločila za organizirano verzijo ogleda Tikala s sončnim vzhodom. To pa je pomenilo, da smo iz Floresa štartali nekje okoli 3.00 zjutraj, saj je do vstopa v park vsaj ena ura vožnje. Kdor je že bil kjer koli v deževnem gozdu mi je verjetno jasno in je razvidno tudi iz imena, da je dež večni problem in tako je tudi resnično čudež da vidiš sončni vzhod, pa čeprav se povzpneš na najvišjo piramido na območju tikala in opazuješ vstajanje narave, žvali okoli sebe nad vrhovi velikanskih dreves. Pogled na pokrajino spodaj je res veličasten, dviganje meglic, glasovi ob prebujanju raznih papig, opic, …. in ne nazadnje smo tekom dneva doživeli tudi sončne žarke, ki so se prebili skozi oblake in bujno rastje v tej skoraj neprehodni dzungli polni divjih živali,… Res prijetem izlet, ki ga priporačam vsakemu, ki se odpravlja v to oddaljeno državo. Iz Floresa sva por nadaljevala preko glavnega mesta Ciuadd de Guatemala do Antigve, ki velja za bivše glavno mesto Gvatemale, ful lepo staro mesto, ki ga obdajajo trije vulkani višji od 3000 m in od tega eden še delujoči, na katerega sva se podala naslednji dan. Vulkan Pacaya je še delujoči, saj vidiš in hodiš praktično nad premikajočo se rdeče-oranžno lavo, njegovo moč čutiš, ko skozi stopala čevljev začutiš vročino,… To je sigurno še en kraj, ki ga je potrebno obiskati, takoj naslednji na spisku je prav gotovo Chichicastenango, ki slovi po svoji živo pisani tržnici in za njim jezero Atitlan in njegovih 5 stožčastih vršacev v bližni okolici. Midva sva si le te ogledala od daleč in malce spočila v precej turistični vasici ob jezeru Panajachel, od koder naju je pot vodila do meje in naprej oz nazaj na mehiško stran v gorsko mestece San Cristobal de Las Casas (2160m).
San Cristobal je precej podoben Antigvi (Gvatemala) sam, da je precej večji, v okolici pa je še kar nekaj indijanskih skupnosti in nekaj občasno napadalnih klanov Zepatistov, zato v nočnih urah gibanje v širši okolici ni priporočljivo. Za en dan sva šla pogledati znano sotesko ali kanjon Sumidero, kjer se na nekaterih delih stene dvigajo več kot 1000 metrov nad reko, v kateri so tud krokodili. Ko sva prišla nazaj v San Cristobal se je pa najina pot obrnila proti Cancunu, svaj sva šla takoj na bus do Palenque, kjer so znane majevske ruševine. Le te so povsem drugačne od tistih v Tikalu, pa tud vse je bol na kupu. Park je zelo lepo očiščen in po celem delu se slišijo opice, ki se derejo na okoliskih drevesih, midva sva jih šla iskat in jih tudi našla, sam so naju mal kregal, ker sva šla iz označenih poti. Če ste že na tem koncu potem je pametno iti pogledat še Agua Azul, ki je oddaljen cca uro vožnje in že samo ime nam pove, da gre za vodo, razne kaskade, jezerčka, slapovi,… in povsod se lahko kopaš. Od tu naju je pot potem vodila preko mnogih vojaških kontrol do Meride, en hiter skok v turistično opevano Chichen Itzo in potem še na zaslužen počitek na Isla Mujeres, kjer sva preživela nekaj zadnjih dni.
Do ostalih slik lahko pridete s klikom na zemljevid, ki prikazuje najino pot (rdeča linija) po Srednji Ameriki. Res je, da trije tedni niso veliko, a če ima človek željo si lahko pogleda marsikaj!

One thought on “Mehika, Belize, Gvatemala – januar 2008”

  1. Zanimivo, v tem delu sta se potepala takrat kot jaz. Moja pot je bila prav tako iz Cancuna, že prvi januarski dan in potem nadaljevanje do Belizeja. Bil sem v Belize Cityju in se varno sprehajal po mestu, ampak le čez dan. Ponoči, razen v bližini prenočišča, se nisem preveč mudil v neosvetljenem mestu… Mi pa je bil Belize kar všeč, posebej otoki…

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *