Kjer se življenje konča!

Posebno doživetje je ogled najbolj znanega ghata Manikarnika, kjer se opravlja kremiranje žrtev noč in dan, 24 ur, 365 dni v letu in kjer ogen gori baje že več kot 3 tisoč let.

Moje prvo srečanje z Gango in ghatom je bil praktično ravno ta sežigalni ghat in ko sem stopila na prizorišče so mi šle kocine kar pokonci, a s časoma se navadiš in ga le mirno prečkaš, ko se odpravljaš prodi centru mesta ali drugim bolj obljudenim ghatom.

Hindujci verjamejo, da umrli v Varanasiju dosežejo takojšnje odrešenje, prav tako tisti, ki so tu kremirani, v nasprotnem primeru velja, da se duša umrlega ponovno pojavi kot reinkarnacija.

Spodaj objavljam zgodbo o kremuranju, kaj vse potrebujejo, koga sežigajo kje in kako.

Za sežig enega trupla potrebujejo – 200 kg lesa, ki ga odvisno od statusa in premoženja umrlega družina izbere za sežig. Les je naložen v velikanske grmade vsepovsod okoli Ghata. Ni pa vsak les enako primeren. Najbolj premožni si privoščijo lepo dišečo sandalovino za katero odštejejo tudi 6000 rupij za 1 kg, ostali pa les svetega banyan drevesa (ki sodi v družino figovcev in je velikanski sorodnik pri nas poznanega ficusa benjamina) – cena 200 rupij za 1 kg. Le najbolj revni so zažgani na grmadi iz navadnega lesa – cena 100-150 rupij za 1 kg.

Pogrebci in vsi, ki sodelujejo pri kremiranju pripadajo najnižji in najbolj prezirani kasti, ki jim rečejo tudi nedotakljivi. Pripadniki ostalih kast namreč verjamejo, da je njihov dotik kužen in preklet. Ker je kremiranje donosen posel, so mnogi izmed »nedotakljivih« zelo dobro stoječi ali celo bogati, vendar jih družba zavrača, saj se ima tudi navaden berač za več vrednega od njih.

Svojci truplo zavijejo v svetlo platno, ga nato oblečejo odvisno od spola in položaja žtrve. Ženske namreč napravijo v rdeč sari, otoke starejše od 14 let in moške v belo oblačilo in jih nato zavijejo v zlato folijo ali nekakšno pregrinjalo. Pred sežigom truplo na bambusovih nosilih svojci odnesejo do Gange, kjer naredijo poslednje umivanje v sveti reki. Nato truplo odnesejo do grmade, ki jo pripravijo nedotakljivi – mesto sežiga je odvisno od kaste kateri je pripadal pokojnik. Višje uvrščeni so sežgani v bližini Šivinega templja, najnižje ob reki pa sežigajo najnižjo 4 kasto – nedotaklivih. Truplo svojci odvijejo in odstranijo iz bambusovega nosila in ga položijo na pripravljeno grmado. Najbližji sorodnik umrlega, ki si v izraz žalovanja pobrije glavo, se trikrat sprehodi okoli grmade in jo nato prižge. Vsi žalujoči potem čakajo 3 ure, in opazujejo kako se njihov ljubljeni spreminja v prah. Po 3-h urah najbljižji sorodnik gre do Gange, zajame nekaj vode in jo s hrbtom obrnjen proti grmadi vrže čez rame na pogorišče, s čemer je obred sežiga uradno končan. Ne izgorele dele in pepel pogrebniki z lopatami namečejo na velik kup in čez nekaj dni vržejo v Gango, zadnje počivališče umrlega.

Nekatere umrle ne sežgejo, ampak jih zavite in na bambusovih splavih položijo v Gango, da počasi plujejo s tokom – to so otroci mlajši od 14 let, ne sežigajo duhovnikov, ker naj bi bili simbolično zažgani že pri vstopu v duhovniški red – sem sadajo tudi saduji in babe, ker so se odrekli vsemu in so brez greha. Ne sežigajo nosečnic, ker je v njih nerojeni otrok – brez greha. Zaradi tradicionalnih verovanj ne zažgejo ljudi, ki umrejo zaradi pika strupene kače, ali zaradi vodenih koz, ker se naj bi virus razpasel v bližini in okužil ostale. In ne sežigajo živali. Vse te zavijejo, skupaj z nekim težkim predmetom in jih odpeljejo na sredino Gange in odvržejo, da se potopijo in s časom razpadejo. Tako lahko opazimo na gladini Gange dele ali cela trupla, kako plavajo s tokom in jih žrejo marhovinarji.
Spodaj objavljam nekaj fotk posnetih iz reke Gange med jutranjim čolnarjenjem, kjer je fotografiranje dovoljeno, zadnjih nekaj fotk pa sem posnela na drugem manjšem Harishchandra ghatu, kjer je foografiranje pogojno dovoljeno!

Fotografije by Spela Bokal Photography

One thought on “Kjer se življenje konča!”

Comments are closed.