Khajuraho

Dva dni nazaj okol 19.h sem se poslovila od Ruskega parčka Yanne in Andrey, a upam, da se bomo tukaj v Khajurahotu spet srečali in skupaj odšli v Varanasi! Pa pojdimo po vrsti!

V Vrindavanu se je že stemnilo, ko mi je naša gostiteljica zrihrala rikšo, da me zapelje do ulice, kjer naj bi dobila prevoz do Mature, kjer mam vlak. Kar sem vedela je bilo edino to, da me mora zapeljati do konca ulice in da plačam 15 rupij, in tko je tud bilo. Na koncu se je ulica priključila na eno malce bolj prometno cesto in ravno, ko sva prispela tja so se basali v eno avto-rikšo in sem hitro vskočila, saj je nekaj sopotnikov šlo prav tako na železniško postajo. Tokrat sem plačala 50 rupi, čeprav so vsi ostali vsaj 5x manj, ampak to je davek tujega turista! Na železnici sem nato čakala cca 3 ure, saj je vlak prišel okoli 22.h. Zanimivo je blo to, da sem bila praktično edina tuja turistka, srečala sem le enega angleža, ki je bil namenjen v Agro in je tudi kmalu šel in tako sem ponovno vstala sama. Pa nič za to! Železniška je bila polna, folk leži po tleh, nekateri spijo,…. vsake toliko časa pa se mimo sprehodi še kaka sveta krava, ki malce pobrska po smeteh in gre naprej. Res zanimivo, a glede na to, da sem bila sama in edina belka na postaji sem fotoaparat raje pustila v ruzaku, ker je blo že tko dovolj čudnih pogledov.
Vlak je prišel pravočasno in moja postelca je tudi čakala, da si posteljem rjuhico, zlezem vanjo in zaspim. Vse po planu in ura je odbila 5.h ko so se začeli spodaj premikati in prižigati luči, čeprav sem imela še cca 2 ure vožnje. Čeprav na vidiku ni blo tujcev, sem jih slišala nekje na vagonu, da o Rusih ne govorim, ker juh je povsod polno. Ko je vlak prispel je izstopilo kar nekaj tujcev, ki so si prišli pogledati znamenite templje. Rikšo, ki sem jo izbrala na železnici za 50 rupij me je zapeljala direktno do Hotel Yogi Lodge-a, kjer sem dobila sobo za 200 rupij na noč.
Prvi vtisi po kratkem sprehodu čez trg, so bil spet precej slabi, ker ti enostavno čisto ves čas nekdo hodi zraven, te ogovarja, želi prodati kak izdelek,… in če se ne želiš pogovarjati imajo nešteto vprašanj zakaj ne in kaj je narobe. Tko da sem raje pobegnila nazaj v sobo, ker je bilo zunaj neznosno vroče – blizu 40 stopinj in brez oblačka. Po 16.h se že malce ohladi, tko da se da biti zunaj in sem si šla pogledat zahodni del Kamasutrinih templjev – vstopnina 250 rupij! Eno od zgodb o nastanku in najdbi teh templjev si online casino lahko preberete spodaj!

Bilo je zgodnjega februarja leta 1838, ko so mladega oficirja britanske kolonialne vojske Bengalskih inženircev poslali na služenje v centralno Indijo. Med potjo od Erana do Saguarja mu je njegov indijski služabnik zaupal skrivnost o palačah, ki so jih domačini klicali »Khajrao«. Kapetan T.S. Burt se nenavadnim pripovedim in skušnjavi, da bi razkril resnico o Khajrau, ni mogel upreti zato je ukazal nenačrtovani postanek svoje enote, sam pa se je odpravil proti vasici, kjer naj bi stali »templji ljubezni«. Vso noč sta potovala s služabnikom, da bi ob sončnem vzhodu prispela do vasi, ki se danes imenuje Khajuraho. Nemudoma sta pričela z raziskovanjem. Burt je v hipu spoznal, da je odkril nekaj, kar bi utegnilo zanimati tudi širšo javnost, zato je svoje bivanje v Khajurahu podaljšal na več dni, vojaškemu štabu v Delhiju pa je poslal sporočilo o odkritju 25 nenavadnih templjev, na pročelju katerih so bile izklesane podobe ljudi v ljubezenskih položajih. Odkritje je šokiralo svet. V Evropi so se kmalu zatem pojavile vesti o indijskih templjih, kjer poganski domačini prakticirajo razvrat in prostitucijo.
Templji so namreč razdeljeni v tri skupine in se nahajajo na južni strani vasi ter na njenem vzhodnem in zahodnem delu. Od prvotnega števila 85 templjev se jih je do danes ohranilo le še 22, na nekatere pa spominjajo zgolj ruševine. Od daleč templji spominjajo na ogromne kamnite storže, ki jih je nekdo pokončno zapičil v zemljo, kajti zaradi njihove izrezljane površine portalov skorajda ni moč opaziti. Šele, ko se jim približamo, se nam odpre vsa veličina kamnoseških mojstrov preteklih stoletij, ki so svoje mojstrstvo začeli zapisovati v kamen že okoli leta 950 našega štetja. Pod vladavino različnih dinastij in kraljev, ki so se zvrstili na oblasti v naslednjih dveh stoletjih, je število templjev postopoma raslo, širil pa se je tudi krog božanstev, katerim so bili posvečeni.
Do danes še nihče ni uspel ustrezno odgovoriti na vprašanje, ki se samo zastavlja ob pogledu na izklesane kamnite človeške postave, razgaljenih teles, polne poželenja in strastnih objemov: “Zakaj pravzaprav sodijo na pročelja teh templjev?“ Nekateri razlagajo s tezo, da je bila v času gradnje templjev v modi svobodna ljubezen in da so reliefi le odraz življenja tistega časa. To je malo verjetno glede na fevdalno ureditev stare Indije, ki pa v veliki meri velja še danes. Verska razlaga poudarja božjo podobo sveta, kjer je vsega na pretek in v izobilju, tudi ljubezni, vendar šele tedaj, ko si zaslužimo, da nas bogovi sprejmejo medse.
To so zgodbe, ki jih je ustvaril človek in so zgodbe, ki jih je vredno priti pogledat. Danes sem si sposodila kolo za 30 rupij in naredila en precej velik krog, saj sem šla vse do slapov oz kanjona, ki je od Khajurahota oddaljen 20 km. Pot je bila precej dolga, a niti ne tako naporna, ker se je sonce več ali manj skrivalo za oblaki. Na fotkah boste videli, da vode ni veliko, zaradi sušne dobe, se pa tako vidi vulkanski krater – na sliki, kjer je največ vode.V deževnem obdobju je celotno območje preplavljeno z vodo in bučanje vode se baje lahko slišiš tudi v Khajurahu. Jest sem si pogledala kanjon, vodič, ki mi je vse razkazal brezpalčno je naredin nekaj mojih fotk, ki jih seveda objavljam. Nazaj grede pa sem si privoščila bus do glavne ceste – cca 16 km – pa še to mi je plačal nek drug lokalni vodič. Sej kej pa lahko dobim, kot ponovno edina tuja turistka pa še to s kolesom, vstopnina v park je pa itak predraga 200 rupij – sam zdilala za študentsko 150 rupij, več ni šlo!

Photographer: Spela Bokal